Iz Tomohona pa spet hop na letalo in na jug Sulavesija. Kot za stavo nabirava kilometre, pristaneva zvečer, prespiva nekaj ur v hotelu, ki bi z lahkoto delal kuliso Šajnanju, zjutraj pa iščeva avtobus, ki pelje v nekaj sto kilometrov oddaljeno dolino Tana Toraja.
Iskanje pravega avtobusa se izkaže za nepričakovan podvig. Na nogometnem igrišču poleg avtobusne postaje poteka politično zborovanje, množica naju ustavlja in zapleta v pogovor na vsakem koraku, vsi v enakih majicah, megafoni donijo. Ko gledam nazaj, me tako zbiranje spominja na prizore iz razvpitega dokumentarca The Act of Killing.
V Tano Torajo vodi večurno cijazenje z avtobusom, prvih nekaj ur po – skoraj lahko rečem – moderni avtocesti. Ustavimo se tudi v sulaveški inačici Trojan, veliki krmilnici potnikov proti severu, okrepčava se z rezanci in poklepetava s sopotniki. Večinoma so domačini, ki se vračajo v dolino na eno ali več pogrebnih slovesnosti. Tja sva namenjena tudi midva. Tana Toraja namreč slovi po prav posebnih pogrebnih slovesnostih. Prehod v posmrtno življenje se tu jemlje smrtno resno. Pokojnika po smrti balzamirajo in do pogreba čaka doma. Kako dolgo? Tudi nekaj let, če je treba. Pogrebi so namreč za nas nepredstavljivih razsežnosti. Trajajo do teden dni, udeleži pa se jih na tisoče(!) ljudi.
Že zvečer v prenočišču spoznava Johna, tako se nama predstavi domačin, ki ponosno pokaže izkaznico licenciranega vodiča. Prišla sva pravi čas, te dni v dolini poteka nekaj pogrebnih slovesnosti, eno lahko obiščeva naslednji dan.
Malo pomislekov imam, lahko greš kot turist gledat zadnje slovo od nekoga? Pa pravi John, da naj bom oblečena spodobno (temno in zakrito) ter da naj prineseva darilo, nekaj škatlic cigaret bo prav primernih. In naslednji dan odrinemo. Kak kilometer ali dva je treba navkreber, čedalje ožjo pot si delimo s kopico prašičev, zavezanih na bambusove palice. Krepki mladeniči jih z eno roko zavihtijo na rame, z drugo držijo vedno prisotno cigareto. Drugi za velike rinke v nosnicah vlečejo bivole, en je večji od drugega, najbolj cenjen je beli, stane več kot zelo soliden avtomobil srednjega razreda. Veliko ljudi je v tradicionalnih nošah; če niso v nošah, so v črnini, skupine sovaščanov pa pridejo celo v enakih majicah, ki jih dajejo tiskati posebej za to priložnost. Bizarnosti tu še ni konec. Vhod v vas izgleda kot poulični sejem v dalmatinskih mestih – prodajajo se baloni, sladkiš in kape za zaščito pred soncem. Tam je tudi mala hišica, kjer gostje prijavijo, kaj so pripeljali za darilo: prašiča, bivola, mogoče še kaj drugega.
Presenečenj pa še ni konec; ko vstopimo v vas, izvemo, da je to zgolj začasna stvar, postavljena zgolj za to priložnost. Tri, štiri mesece traja, da jo postavijo, par tednov služi svojemu namenu (pogrebom znotraj zgolj ene družine!) in nato klavrno konča v ognju. Udeležimo se enega prvih dni pogrebnih slovesnosti, kjer pokojnega po skoraj desetih letih položijo na vrh piramide, ki stoji na sredini vasi. Gostje prinesejo darove; nekaj živali konča živih v vasi pokojnega, druge pa storijo svoj konec kar tam. Nekaj mesa gre nazaj k darovalcem, nekaj ga vzame družina, nekaj pa ga kar tam pripravijo za neštevno množico. Z mešanico drobovine, krvi, malo mesa in riža napolnijo bambusova stebla in jih postavijo na ogenj.
Z vrha stopnic nas v eno izmed hišic povabi domačinka. Sezujemo čeclje, predamo cigarete, posedemo na preproge, oni pa nam prinesejo čaj in tipične piškote, nato pa imamo izjemen razgled na dogajanje.
In če me je skrbelo glede neprimernosti .. kopica starejših Američanov se vtakne v vsako stvar. S fotoaparati silijo celo v svečenika, ki vodi slovesnost, silijo na prostor, kjer koljejo živali, neolikano strmijo v mlada dekleta v tradicionalnih oblačilih, za nameček pa vse glasno komentirajo. Pfej!
dorothy. 
Pingback: Pogrebniške. | dorothy.