Gili.

Otok sicer ni zgolj en sam, trije so, blizu obale Lomboka. Tja grede sedim zraven dveh Američanov, gospod že dolga leta dela v Švici, ve, kje je moja domovina. Med poleti po Evropi je obiskal že vse države bivše Juge, Slovenijo pa menda občuduje v eni izmed in-flight revij. Na ‘hitri ladji’, ki drvi proti idiličnim otokom, se zaobljubi, da bo kmalu prišel tudi v Ljubljano.

S Sopotnikom se izkrcava na Airu, prenočišče najdeva s pomočjo kočijaža, ki naju naloži na voz, reče hi, konjiček in se peljemo po peščeni potki. Najdeva posteljo za nekaj dni, na recepciji častijo ledeno kavo in po dveh minutah ponudijo bobmarlisigaret. Kar zastriževa z ušesi, kako, ni tam v daljavi viden Lombok, kjer te zaradi takega razvrata skrajšajo za dlan? Pa ne, pri nas ni težav, mi smo na izi, se zasmeji vodja izmene, nato ponudi še čudežne gobe. Praviva, da raje ne, se potapljava, a takoj dobiva zagotovilo, da se bova ob tem pod vodo počutila kot pravi želvi! Ha!

Dnevi na otoku sicer minevajo v tako prijetnem lenobnem tempu. Malo pod vodo, malo na koktejlih pa spet hop pod vodo, gledat pisano živad, zvečer pa do onemoglosti jest ulov lokalnih ribičev. Ni nam lahko.

Turistični Bali.

Na Bunaknu najdem obrabljeno mehko vezano Jej, moli, ljubi. Tam se glavna junakinja v že viskozno sladkobnem šundu med drugim potika po Baliju. Predvsem se pusti masirati v Ubudu, kjer jo razvajajo tudi pogledi na neskončna riževa polja. Prav, pa greva še malo tja.

Izkaže se, da je v Ubudu res veliko masažnih centrov. In avstralskih turistk. Ki hodijo naokoli zavite v ribiške mreže. Razkazujejo joškovje, glasne so, verjetno posledica neskončnih količin piva, ki so ga sposobne vliti vase.

Imajo tudi opice, veliko njih. Živijo v ti. gozdu opic, pravzaprav je to tempelj, kjer uživajo posebne privilegije. Samo v najbolj sveti del ne smejo, od tam jih s fračami odganjajo pazniki. Komaj uspem s pogledom ujeti eno izmed predrznic, ki mi s fototorbe sname vrečko, v kateri je banana.

Obiščemo tudi tempelj ali tri na otoku. Kar slišim Sopotnika, ki pravi notanotherbloodychurch in moram se strinjati z njim, preveč turistov, s smenji razvrednoteni sveti kraji. En lep dogodek vseeno je vmes, na letališču v Makassarju nekaj dni nazaj spoznam prijazno teto, zelo zvedavo, navdušeno, da je lahko vadila svojo angleščino. V eni izmed teh pasti za turiste me naenkrat nekdo pocuka za rokav, poglej jo, moja znanka z letališča, tiste neverjetno modre oči se smehljajo, posnameva fotko ali tri, emajl pa se na žalost zgubi nekje v spominu telefona.

Pohodniške.

Tana Toraja je preprosto prelepa, da bi človek sedel v hostlu v dolini in se pustil pitati z lokalnimi jedmi, vmes pa skočil še na etnološki fotosafari. Tako Johna hitro pobaramo, če nas pelje naokoli, trenutek kasneje si sežemo v roke in smo dogovorjeni za dvodnevni sprehod.

Zjutraj gremo najprej na tržnico, nabavit hrano za dva dneva, predvsem pa hrano, ki nam jo bodo pripravili domačini, pri katerih bomo prespali. Tržnica je izkušnja zase, posebej del z živino. Prašiči kamor seže oko, tam sedi temen domačin z žakljem v rokah in vsake toliko časa na plano privleče komaj skotenega prašička, da se kupci lahko prepričajo o kakovosti. Še večji je del z bivoli, polivajo jih z vodo, da ne omagajo v julijski vročini. Gneča je neizprosna, ne samo na živinskem delu, temveč tudi na tržnici, kjer prodajajo začimbe, ribe, zelenjavo. John kupi nekaj krapov in nekaj tipičnih začimb, namletih v črno mešanico. Rečejo ji preprosto ‘črna začimba’. V nahrbtnik roma še nekaj riža in zelenjave, predvsem pa pekočih paprik.

Pot začnemo na motorjih! John pokliče par znancev, vsak od nas prisede kot sopotnik, nato pa čez drn in strn! Čelada je bolj lepotni dodatek, da mi veter ne mrši las, vmes se z voznikom ustaviva še v trafiki, kjer kupiva liter bencina v plastenki, nato pa v hrib. Dostavijo nas kar visoko, toliko, da nam strmina že prvi dan ne vzame poguma.

Prva malica je na vrsti v senci kakovcev in zraven samoniklih rastlin kave. John seveda ni John, to je samo ime za turiste, v resnici je Rante, nam razlaga, ko nam razdeli prigrizek, v bananine liste zavit tempe in malo začinjenega riža. Kako zelo tekne! Potem pa malo gor, malo dol, mimo neštetih riževih polj, tradicionalnih hiš, srečao kakega bivola, ki se kopa v blatu. Že se začne spuščati večer, ko dosežemo kmetijo, kjer bomo prespali. Same ženske so in nekaj otrok, moški so na eni izmed pogrebnih slovesnosti. Spali bomo v eni izmed teh tradicionalnih kašč za riž, v eni sobi štirje popotniki, v drugi stara mama z vnukinjo. Elektrike ni. Rante nese družini zaloge, ki smo jih prinesli in čez dobro uro so pred nami dobrote; ribe v tipični omaki iz črne začimbe, gora riža, čaj. Tekne! Ponoči je nepričakovano mrzlo, na 1800 m nadmorske višine smo, kljub začetku julija se celo noč privijam k Sopotniku.

Naslednji dan spijemo prvo kavo v zavetju ene od teh kašč, mahamo otrokom, ki nas sramežljivo ogovarjajo izza vogalov, nato pa se odpravimo navzdol. Hodimo par ur, pa se zdi, da smo kilometre stran od civilizacije. Sprašujemo se, kam hodijo otroci v šolo, kam gredo ženske rodit, kam gredo po stvari, ki jih ne morejo pridelati sami. Fino je, riževa polja povsod, kamor seže pogled, na skromnih kmetijah skoraj vsak, ki nas opazi, ponudi kavo, čudne živalce nam prečkajo stezo. V dolino prispemo popoldan, zvečer pa si zasluženo privoščimo martabak. Kalorij in žuljev se ne spodobi šteti!

Pogrebniške.

Pa se za nas nenavadni običaji ne končajo zgolj pri pogrebnih slovesnostih – tudi mesto pokopa je prav nenavadno. Pokojnike pokopavajo v skalne grobove; v stene, ki jih je v okolici nešteto, izvrtajo luknje za krste, položijo vanj svoje bližnje, na polico pa dodajo lutko, ki kaže, kakšni so bili pokojni še za časa življenja. To je seveda namenjeno bogatim – nenavsezadnje ena taka grobnica stane okoli 3000 evrov, kar v primerjavi s povprečnim dohodkom pomeni pravo bogastvo. Lobanje revnejših najdemo v jami, kamor nas popelje vodič. Tu so jim dodali še ladjo, za lažji prehod v posmrtno življenje. Umrle dojenčke pa pokopavajo še na en poseben način, položijo jih v luknjo, ki so jo izdolbli v drevesu, nato pa pustijo, da drevo zapolni praznine in objame malega pokojnika.

Tana Toraja.

Iz Tomohona pa spet hop na letalo in na jug Sulavesija. Kot za stavo nabirava kilometre, pristaneva zvečer, prespiva nekaj ur v hotelu, ki bi z lahkoto delal kuliso Šajnanju, zjutraj pa iščeva avtobus, ki pelje v nekaj sto kilometrov oddaljeno dolino Tana Toraja.

Iskanje pravega avtobusa se izkaže za nepričakovan podvig. Na nogometnem igrišču poleg avtobusne postaje poteka politično zborovanje, množica naju ustavlja in zapleta v pogovor na vsakem koraku, vsi v  enakih majicah, megafoni donijo. Ko gledam nazaj, me tako zbiranje spominja na prizore iz razvpitega dokumentarca The Act of Killing.

V Tano Torajo vodi večurno cijazenje z avtobusom, prvih nekaj ur po – skoraj lahko rečem – moderni avtocesti. Ustavimo se tudi v sulaveški inačici Trojan, veliki krmilnici potnikov proti severu, okrepčava se z rezanci in poklepetava s sopotniki. Večinoma so domačini, ki se vračajo v dolino na eno ali več pogrebnih slovesnosti. Tja sva namenjena tudi midva. Tana Toraja namreč slovi po prav posebnih pogrebnih slovesnostih. Prehod v posmrtno življenje se tu jemlje smrtno resno. Pokojnika po smrti balzamirajo in do pogreba čaka doma. Kako dolgo? Tudi nekaj let, če je treba. Pogrebi so namreč za nas nepredstavljivih razsežnosti. Trajajo do teden dni, udeleži pa se jih na tisoče(!) ljudi.

Že zvečer v prenočišču spoznava Johna, tako se nama predstavi domačin, ki ponosno pokaže izkaznico licenciranega vodiča. Prišla sva pravi čas, te dni v dolini poteka nekaj pogrebnih slovesnosti, eno lahko obiščeva naslednji dan.

Malo pomislekov imam, lahko greš kot turist gledat zadnje slovo od nekoga? Pa pravi John, da naj bom oblečena spodobno (temno in zakrito) ter da naj prineseva darilo, nekaj škatlic cigaret bo prav primernih. In naslednji dan odrinemo. Kak kilometer ali dva je treba navkreber, čedalje ožjo pot si delimo s kopico prašičev, zavezanih na bambusove palice. Krepki mladeniči jih z eno roko zavihtijo na rame, z drugo držijo vedno prisotno cigareto. Drugi za velike rinke v nosnicah vlečejo bivole, en je večji od drugega, najbolj cenjen je beli, stane več kot zelo soliden avtomobil srednjega razreda. Veliko ljudi je v tradicionalnih nošah; če niso v nošah, so v črnini, skupine sovaščanov pa pridejo celo v enakih majicah, ki jih dajejo tiskati posebej za to priložnost. Bizarnosti tu še ni konec. Vhod v vas izgleda kot poulični sejem v dalmatinskih mestih – prodajajo se baloni, sladkiš in kape za zaščito pred soncem. Tam je tudi mala hišica, kjer gostje prijavijo, kaj so pripeljali za darilo: prašiča, bivola, mogoče še kaj drugega.

Presenečenj pa še ni konec; ko vstopimo v vas, izvemo, da je to zgolj začasna stvar, postavljena zgolj za to priložnost. Tri, štiri mesece traja, da jo postavijo, par tednov služi svojemu namenu (pogrebom znotraj zgolj ene družine!) in nato klavrno konča v ognju. Udeležimo se enega prvih dni pogrebnih slovesnosti, kjer pokojnega po skoraj desetih letih položijo na vrh piramide, ki stoji na sredini vasi. Gostje prinesejo darove; nekaj živali konča živih v vasi pokojnega, druge pa storijo svoj konec kar tam. Nekaj mesa gre nazaj k darovalcem, nekaj ga vzame družina, nekaj pa ga kar tam pripravijo za neštevno množico. Z mešanico drobovine, krvi, malo mesa in riža napolnijo bambusova stebla in jih postavijo na ogenj.

Z vrha stopnic nas v eno izmed hišic povabi domačinka. Sezujemo čeclje, predamo cigarete, posedemo na preproge, oni pa nam prinesejo čaj in tipične piškote, nato pa imamo izjemen razgled na dogajanje.

In če me je skrbelo glede neprimernosti .. kopica starejših Američanov se vtakne v vsako stvar. S fotoaparati silijo celo v svečenika, ki vodi slovesnost, silijo na prostor, kjer koljejo živali, neolikano strmijo v mlada dekleta v tradicionalnih oblačilih, za nameček pa vse glasno komentirajo. Pfej!

Tomohon.

V Tomohon greva pravzaprav samo zaradi enega razloga – mestne tržnice. Za Minahasane, okoli milijon jih je, pravijo, da pojedo vse, kar ima štiri noge, razen mize in stola. In na tržnici je še kako očitno, da je to res.  Začne se povsem nesumljivo z ribami. Svežimi, še komajda živimi, pa tistimi sušenimi in nasoljenimi. Sledijo kače, razdeljene na kopenske in morske. Nato pa resno meso. Mimo tebe en trenutek odpujsa pujs, že naslednji trenutek je na tnalu in še trenutek kasneje lično razkosan in pripravljen za prodajo. Po tleh potoki krvi, nekaj jo pristane tudi na mojih mečih, eden od mesarjev ima za druščino petelina, ki postopa kar po klavni mizi. Tam nekdo drug prodaja netopirje, cele, samo krila, kakor ti srce in želodec poželi. Konkurenca prodaja podgane, nataknjene na dolge palice. In na koncu še psi, živi, stlačeni v kletke, čakajoč svojo usodo. Vodič potem razloži, da psov ne gojijo, ampak preprosto kradejo po vaseh ali pa izkoristijo potepuške.

Domov za spominek in darilo prijateljem odneseva zgolj kilogram sulaveške kave.

Bunaken.

Bunaken so trije mali otoki nedaleč od Manada. Videz vara – čeprav je od Manada zgolj kratek polurni skok s hitrim čolnom, globine morja okoli nas presegajo 1000 m. Posledični tokovi zagotavljajo pestrost podvodnega življa, ki v te odročne konce privablja potapljače od blizu in daleč. Najprej rečeva, da greva pogledat za dan ali dva, najem hišice na obali je neumno poceni,  trikrat na dan naju hranijo z ribami , ki so nekaj ur prej še plavale naokoli, sončni zahodi so spektakularni, viseča mreža pa kot ulita. Tako se že drugi dan odločiva, da odpoveva rezervirani tečaj na Togeanih in se veščin naučiva tu.

Bunaken je sicer zavarovan kot nacionalni park, vsi obiskovalci plačamo pristojbino za pristanek na otoku, a kupi smeti, ki jih valovanje prinese s celine, so na vsakem koraku. Na prelepi peščeni plaži pred hišicami, kjer živiva, ladjica, s katero se odpeljemo do grebena, mora večkrat narediti krog, da lahko poskačemo v globoko modrino. Sven, potapljaški inštuktor, ki je mrzlo vzhodno Nemčijo že pred desetletjem zamenjal za večno poletje, zmajuje z glavo in hiti razlagat, kako onesnaženje domačinov pravzaprav ne moti.

Po otoku vodi mreža poti, ponekod betoniranih, da si motorji in traktorji lažje utirajo pot skozi tropsko rastje, ponekod zgolj shojenih v gostem podrastju. Enkrat sva pogumna in greva na pot ponoči, hočeva mogoče spiti pivo na drugem koncu otoka, na poti nazaj se sprehod spremeni v pustolovščino in nazadnje pot nazaj najdeva po zvokih električnih generatorjev večjih turističnih naselij.

Nazadnje ostaneva teden dni in poleg tega, da se čudiva obilici želv pod vodo, najdeva tudi druge zanimivosti. Domačini imajo peteline za znamenje sreče. Tako jih privezujejo pred hišo in ni redek prizor, kjer ugledaš velikega petelina, privezanega na verigo, sedeč na prečki pred vhodom.

Dve stvari mi posebej ostaneta v spominu – vonj po sušenju rib in otoško pokopališče. Pred vsako drugo hišo se sušijo male ribice, ne uspem izvedeti ali za ribjo omako, ki jo ponudijo praktično ob vsem ali morda za vabo za večje ribe, ki jih s takim veseljem goltamo belopolteži. Otoško pokopališče je zgodba zase. Protestantski del svoje bližnje pokopava v male hišice, obložene s keramičnimi ploščicami. Napisi so bleščeči, marsikdo doda še sliko svojega bližnjega. Tudi cerkev je še najbolj podobna miniaturni katedrali. Le par sto metrov stran stoji džamija, povsem nevpadljiva, nikjer kičastega okrasja, le kopica deklic, že pokritih z belimi rutami.

Otroci pa kot otroci drugod! Vidijo fotoaparat in hočejo sliko. Postavljajo se v nastavljene poze in kričijo od zadovoljstva, ko jim pokažem njihovo podobo na zaslonu. Ko se vkrcava na trajekt, ki naju bo končno odpeljal z otoka, plezajo na vrv, s katero smo povezani na obalo. Kdo pride višje, kdo zmore do palube!

Manado.

Z Bornea torej odletiva na Sulavesi. Doma zdaj gledam atlas, ki smo ga (generacija pred digitalno) še uporabljali v srednji šoli. Tam ime Sulavesi še enačijo s Celebesom, tudi morje na severu otoka je Celebeško. Domačinov tega izraza nisem slišala uporabljati, edini spomin na Celebes je bil hotel Celebes, hiša sumljivega izgleda blizu pristanišča v Manadu.

Manado je nasploh en tak hecen kraj. Poln bankomatov, premore ogromno kasarno ter množico cerkva, ki so take, kot da bi jih vzel iz nadaljevanke, ki pripoveduje o življenju na jugu ZDA. V nedeljo se tako izza na stežaj odprtih vrat razlega zborovska glasba, na plakatih po mestu pa so napovedani nastopi menda znanega pridigarja. Ni čudno, da Manado premore menda četrti največji kip Kristusa na svetu – kot zaščitnik lebdi na griču nad mestom in blagoslavlja mesto v zalivu.

Manado sicer ni najmirnejše mesto v Indoneziji. V novejši zgodovini je bil priča napadu Japoncev, bombardiranju Zaveznikov, v poznih petdesetih pa je bil tudi sedež uporniškega gibanja, Permeste.

Za naju Manado sicer pomeni samo izhodišče za odhod na Bunaken, otoke, od mesta oddaljene kakšno uro vožnje s hitrim čolnom. Prispeva v pristanišče, ne minejo tri minute in že nama ponujajo prevoz. Javni trajekt, na katerega sva računala, ne vozi; tako se hitro odločiva, da greva z enim od mnogih ponudnikov prevozov. Ko čakava, da se nabere dovolj turistov, da dvignemo sidro, imava časa na pretek: klepetava s Simonom, ki se izkaže za gospoda, ki uredi vse – okoli njega se počutim rahlo neugodno; rečemo kako o korupciji, menda pri nas sploh ni tako hudo, pravijo domačini in z kazalcem pokažejo nedokončan most, ki se tak že deset let pne nad pristaniščem; gledam domačine, ki v blatu, nafti in med podganami v pesku pristanišča iščejo neke posebne črve, na katere trzajo dobre ribe. In seveda Slovenci ne bi bili Slovenci, če ne bi sorojakov srečali tudi na koncu sveta. Tako na koncu čoln deliva s – Celjanoma!

Borneo.

Ali kratek postanek na tretjem največjem otoku na svetu!

Borneo je v resnici razdeljen med tri države, Malezijo, Indonezijo in Brunei. Za slednjega vedno mislim, da je soseda Katarja in da gosti dirko za formulo ena.

Indonezijskemu delu se reče Kalimantan, nadebudni popotniki tja pridejo iskat dogodivščine v deževnem gozdu. Tak je bil tudi najin namen – leteti v Balikpapan in tam najti agencijo, ki bi uredila ladjico, ki bi naju odpeljala v osrčje gozda za nekaj dni gledat orangutane. Pa se ni vse izteklo po načrtih – agencijo sva sicer našla, oni pa niso našli ladjic. Da je vse zasedeno, so dejali, začenjajo se šolske počitnice, res bi morali rezervirati prej. Danes veva, da bi morala zgolj pobrati šila in kopita, odleteti denimo v Pontianak in tam najti ladjico na lastno pest. Pa lahko je biti pameten za nazaj, takrat pa sva preračunavala stroške letalskih kart in tveganje, da ladjic res ne bo in se tako odločila, da raje zapustiva neprijazni Balikpapan in se podava naprej na Sulawesi.

Sva pa v Balikpapanu ugotovila, da sva milijonarja. Za en naš evro si takrat dobil okoli 13000 indonezijskih rupij, kar je pomenilo, da sva na bankomatu večinoma dvigovala po tri milijončke. Končno vem, kako se počuti županov Jurček! Bankovci imajo zame preveč ničel, še prehitro plačam zapitek z napačnim, tudi barve in motivi mi pri ločevanju ne pomagajo.

Na letu proti Sulawesiju spoznam še kolega fizika. S Tasmanije je, pred tridesetimi leti je v osrčju otoka delal na seizmometrih, menda v pomoč multinacionalki, ki je iskala nafto. Malo zamišljeno zre skozi okno letala in potarna, da se je otok spremenil do neprepoznavnosti.